SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

Socialna omrežja bi bilo dobro zasnovati tako, da bi se ime avtorja objave pokazalo šele, ko bi človek objavo všečkal. Tako bi bolj kot všečkanje imena (socialno čohanje) postala pomembna vsebina, sem razmišljal pred časom. Po dodatnem razmisleku je postalo jasno, da to ne bi kaj dosti pomagalo. Večino objav bi brez večjih težav prepoznali tudi, če ime avtorja ali njegova slika ne bi bila takoj vidna; nosijo namreč prepoznaven prstni, pardon, pisni odtis, ki ga sestavlja marsikaj (naš slog, znanje pravopisa, izbira besed, tem, ton, resnost, zgradba besedila ...). Najbolj pa osnovni stavek: zdi se namreč, da vse naše objave, vsi naši zapisi izvirajo iz ene osnovne misli in da so zgolj vedno nova variacija te misli. Drugačna, a ista. Če želimo razumeti sočloveka, razviti polno sočutje do njega, je ena najboljših poti razumeti ta osnovni stavek, ki ga izgovarja v vedno novih oblikah. Enako, če želimo spoznati sebe. In enako, če želimo spoznati pisatelja ali pesnika, ki ga radi prebiramo.

 Pogosto v obrambo nasilju slišimo tale argument: " Nehajte že s s tem. Tudi mene so __________ (vstavite obliko nasilja), pa ni danes nič narobe z mano. "  Seveda je. Če ne, ne bi tako govoril. Kadar nam kdo pove, da se mu je zgodilo to in to (in ga še vedno boli), odvrnemo mu pa " Nehajte že s s tem. Tudi mene so __________, pa ni danes nič narobe z mano! ", dejansko označujemo njegovo doživljanje kot nepomembno oz. ga relativiziramo (celo zanikamo). Seveda je mogoče, da __________ ni pustilo nobenih posledic, a kadar to rečemo človeku, ki je te posledice (možno) doživel, potem je posredno oziroma tiho sporočilo jasno - tvoje doživljanje je napačno. Povemo, da si ne moremo privoščiti slišati tega in da drugemu ne moremo priznati njegove bolečine, saj to v nas prebudi našo lastno - tisto, za katero nočemo (več) vedeti ali ne zmoremo(več) vedeti. Tujo bolečino skušamo utišati, da ne bi začutili svoje.